Najbolj znana pot je Francoski Camino, ki se začne v francoskem mestu Saint-Jean-Pied-de-Port in konča v Santiago de Compostela. Za to pot potrebuješ mesec dni časa, toliko dopusta nisva imela, zato sva se kar na podlagi tega, koliko dni sva lahko odsotna odločila, da izbereva Portugalsko pot. Od Porta do Santiaga de Compostela.

Že dolgo sem si želela, da bi izbrala to vrste preizkušnjo. Ne znam opisati, vendar kar vleklo me je na to pot. Ko sem enkrat izrazila željo, Sašu, mi je odvrnil, pa pojdiva skupaj. Minilo je kar nekaj mesecev, da se je vse poklopilo, pa vendar.

V spodnjem zapisu si lahko preberete kratek potopis. Vsak dan sva objavljala utrinke s poti in sama sem takšna, da če sem nad čim navdušena, rada svoje navdušenje delim.

Camino Portugalska obalna pot

Dan št. 1

V ponedeljek 11.9 sva prispela v Porto. Let sva imela iz Milana. Po pristanku sva šla kar peš v hotel Park hotel Aeroporto. Hotel luštn, dobiš paket dobrodošlice, kavo, čaj. Naslednji dan pa z metrojem v center. Camino vajb se je pokazal že tam. Ko sva sedela na peronu in tuhtala a je to metro za center ali ni, nama je neka prijazna domačinka nakazala, da naj kar greva gor.

Kar nekaj časa sva iskala katedralo, kjer sva dobila Credencial (prepustnico v kateri zbiraš žige) s katerim lahko spiš v albergih. Priznam, da sem bila utrujena še preden sva sploh začela. Prvi dan sva šla od Katedrale pa do Labruga, kjer je zmanjkalo postelj. Dobila sva prostor na tleh, na jogiju. Zraven sta bili dve vtičnici, tako da sva lahko napolnila telefon. Po tušu sem zaspala kot ubita. V glavnem na Caminu se vse uredi kot se mora.

Dan št. 2

Zjutraj me je zbudilo šumenje rukzakov in tiho pogovarjanje. Hm.. spala sem vso noč, čeprav je gospod na sosednji postelji “rahlo” smrčal. Pa ni bil Sašo.

V temu albergu je preko 60 postelj, zgleda tako, kot da bi spali v učilnici. Cena za prenočišče in topel tuš je 10 eur. Zjutraj sva nadaljevala pot naprej. Po parih kilometrih sva se ustavila v prijetni vasici Vila Cha.. spila kavo in pojedla sladico. Sladice imajo toop. Ni mi bilo težko vsaj prvih 10 km. Ne moreš si misliti, kako ti gre lahko na začetku lep razgled na morje in lepa lesena potka, po desetih kilometrih na živce… po tridesetem pa sem že čutila, kako se je prvemu žulju pridružil še drugi. K sreči sva danes dobila v albergu Apulia studio, kjer sva sama.

Imava kuhinjo in balkon. Luksuz. Jutri pa naprej.

Dan št. 3

Po pici in malem pivu je počutje že boljše. Danes zjutraj nisva zelo zgodaj vstala in sva odšla iz Apulie ob 8-ih zjutraj.

Luštno se je začelo, spet morje in potke. In če  sem včeraj rekla, da mi gre morje in lepe potke že malo na živce, mi je Camino danes dal gozd in hrib in dolino in fuuul vročino.

Ampak mi je bilo fajn, ker je hitro minilo in ni bilo tako turistično. Samo ozke tlakovane potke in vaški dirkači. Srečuješ več pohodnikov, se pozdravljaš. Tudi lokalci te vedno pozdravijo z Buen Camino.

Ker so moji čevlji malo pretopli za te temperature sem se modna osveščena kot sem, moderno obula v nogavice in športne sandale. Izgledam imenitno. Sašo se zjutraj obuje in zvečer sezuje nima nobenega problema.

Aja, kako to zgleda pri meni: do 18 km sem top volje, žvižgam.. po 18 km do 22 km se že malo sama s sabo pogovarjam, slikam ne več. Od 22 km naprej sem tako utrujena, da samo še hodim in meditiram. Sašu težim, da naj slika, ker sama nisem sposobna vzeti telefona v roke. Od 25 km do približno 32 se preklopim v “survival mode” .. ne pozdravljam, ne slikam, ne govorim. Samo noge prestavljam eno pred drugo in čakam puščice, ki kažejo pot.

Danes spiva v samostanu.

Dan št. 4

Spala sva v samostanu za 12 eur. Zanimiva izkušnja, visoki stropi, vtičnice delajo, luči ne. Zjutraj prej vstaneva in že ob sedmih začneva pot naprej proti kraju Caminha. Piše da je 27 km do cilja. Čeprav se je do sedaj izkazalo, da narediva vedno več kilometrov, kot je napisano za tisti dan.

Klasičnega »muskelfibra« nimam, samo utrujeno telo. Na začetku je še šlo po sedmem kilometru se je začel moj notranji boj.

Pot je bila lepša kot včeraj, gozd, ozke potke, nobenih glasnih Američanov. Še oblaki so bili, katerih sem si včeraj želela, samo ne… v moji glavi je bilo pa tole.: lačna sem, žejna sem, zebe me, vroče mi je, kdo me je to naštimu, a niso rekli, da je po ravnem, zakaj spet hrib… no takšno počutje  je bilo do petnajstega kilometra.

Ko nama je današnji »angel« iz ene obcestne hišice zaklical.. ola no, no, no. This is not good… in se ustaviva sredi hriba, si želim, da reče pejta nazaj. Pa res, hotel  nama je povedat, da ne greva prav, da je če greva tukaj naprej –  gora »montagna«. Se zahvaliva »obregado«  se obrneva. K sreči naju pot vodi navzdol. Po 100 m opaziva puščico, ki sva jo prej spregledala. Od tam naprej sem se že malo bolje počutila. Po kakih 500 m navzdol se je skoraj sredi gozda iz nič prikazal lokal. Po kavici je šlo pa samo še navzgor.

Če prej nisem vedela, kako bom zmogla, so me sedaj   noge lahkotno nesle. Spet sem videla več pozitivnih stvari in nehala sem tarnati.

V mestecu Ancora mi je bilo všeč vse. Vedela sem, da bom zmogla. V trafiki sva vprašala za žig ( za v Camino potni list) pa naju je kar odpeljal do sosednje cerkvice in pokazal. Od Ancore sva nadaljevala proti morju, kjer je bil prijeten kraj Moledo in naprej proti še bolj prijetnemu mestecu   Caminha, kjer danes spiva. Zadnja dva kilometra sta bila res dolga in kar ni bilo konca poti.

Spiva v hostlu. Imava svojo sobo in si deliva kopalnico. Oprala in posušila sva perilo za 6 eur. Sedaj pa na zasluženo večerjo.

Dan št. 5

prehod iz obalne na centralno pot

Hej, hej .. ko greš iz kraja Caminha naprej imaš dve možnosti, na taxi boat do Španije in naprej ob obali ali pa da greš peš do Španije. Če greš peš, greš lahko ob obali, kjer ni označene poti in je bolj turistična ali pa čez hribčke in dolince, malo težja vendar označena pot. Izbrala sva zadnjo, malo težjo, ne turistično pot. Ta odsek je bil pa res kar zafrknjen. Gor pa dol in spet gor pa dol.

Ker sva zjutraj takoj šla na pot, nisva spila kave in bila sva na tešče. Pa ravno danes nikjer nobenega možnega postanka za zajtrk.

Zanimivo je bilo to, na enem delu gre Camino pot skoraj skozi dnevno sobo enega gospoda. On sedi na klopci in vsakemu reče Buen Camino.

Ko sva imela hribčkov in dolinic dovolj sva se na enem mestu kar odločila, da greva po svoje in ne upoštevava puščic. Prišla sva do mesteca Vila Nova de Cerveira. Lepo mesto polno ljudi. Videti je bilo, kot da imajo festival kvačkanja. Tu sva spoznala Američana iz Kolorada. Vzel si je 2 meseca in pol za Camino. Pravi, da gre počasi in uživa. Kave nisva spila, ker je bilo toliko ljudi ni bilo niti enega prostega mesta.

Nadaljevala sva najino pot naprej proti današnem cilju Valenci. Pončote sva imela pripravljene, ker je kazalo, da bo dež. Seveda sva dež dočakala. Imenitno je bilo hoditi v dežju, sploh, če ne veš koliko km je še do konca. Ta pot ni bila označena, tako da sva se morala kar malo znajti.

Komaj sva čakala, da zagledava najin cilj, Alberg na začetku Valence.

Kaj pa to, ko sva prišla do Alberga v Valenci, naju mlad fant receptor vpraša, kako kaj Olimpija pa da pozna Maribor in Muro. Vprašal naju je, če imamo še poplave.

Toliko za danes, tu greva s kurami spat.

Dan št. 6

Danes sva spala za celih 16 eur oba. V Albergu je bilo 34 ljudi iz 13 držav. Nastanjeni smo bili v dveh sobah. V naši ni smrčal nihče. Že ponoči me je zbudil močan veter. K sreči je bilo v sobi kar toplo. Zjutraj sva nekje okoli 8 ure štartala proti današnjemu cilju kraju O Porriñu. Od Valence do španske meje je dober kilometer.

Od Valence do prvega večjega mesta Tui pa je nekje 3 km. Tui je eno izmed lepših mest kar sem jih videla na tej poti dosedaj. Že od začetka je kazalo na dež, tako da sva imela pončote na dosegu roke.

Pot je bila čudovita, veliko po gozdu in med vinogradi. Po 10 kilometrih, ko sem si kave in kaj za pod zob že zelo želela se je na koncu gozda pokazala kavarna Cafetaria Xarden. Tam je bilo že kar nekaj pohodnikov, kako dober občutek se je usesti in spiti kapučino in pojesti zajtrk. To mi je dalo veliko moči in noge so spet postale lažje.

Če sem se še do včeraj pritoževala, sem se danes počutila ravno obratno. Hvaležna za prijazne ljudi, za kapučino in hrano. Na poti je od Valence dalje veliko pohodnikov in veliko žensk, ki hodijo same, moj poklon. Srečala sva žensko, ki je bila gibalno zelo ovirana, če je hotela slikat je težko vzela telefon iz torbice in tudi govorila je težko, pa vseeno hodi sama. Čeprav je čedalje bolj deževalo nama ni bilo težko hoditi. V moji “glavi” so bile same lepe misli. Kakšna razlika od včerajšnjega dne.

V O Porriño sva prispela okoli 16.00 ure. Prvi alberg je bil zaseden, zato sva morala poiskati drugega. Danes bova v albergu Sendasaur, kjer je bil za las še prostor, spala na pogradu, kot sardine smo. Vendar imava danes vsaj rjuho.

Dan št. 7

Včeraj zvečer, kar nekako nisem mogla zaspati. Alberg sicer lep, čist, s kavnim avtomatom, vendar postelje so bile zelo skupaj. Na momente sem imela klavstrofobičen občutek.

Tu, za razliko od naših krajev, je ob osmih zjutraj še noč. Tako, da sva po kavi in majhnemu prigrizku še čakala, da se zdani. Že zjutraj je deževalo in ni nehalo, dokler nisva prišla na današnji cilj v kraj Redondela. Luštno ime za prijeten kraj.

Pa da se vrnem na začetek poti. V priročniku piše, da je ta etapa sicer kratka, vendar naj nas to ne zavede, ker so štirje klanci in na koncu pred mestom zelo strm spust neprijeten za kolena. Pri sebi vidim, da je bolje, da ne berem preveč, ker stvari vedno vidim bolj težke, kot pa v resnici so. Saj naju je pral dež celo pot, vendar nama ni bilo hudega. Spust je bil, Sašo pravi v kolesarskem žargonu krepko čez 30 %.

Kmalu po 3 urah in pol sva prišla v mesto in poskušala najti prenočišče. Na blef sva vstopila v prvi alberg in dobila postelji.

Do sedaj sva prehodila 189 km, še slabih 90 naju čaka.

Dan št. 8

Danes bo spet en zelo dooolg zapis.

Alberg je luštn, privaten, cena prenočišča 15 eur za enega. Še ime ima simpatično Sintago de Vilavella. Redondela je prijetno mesto, oživi šele zvečer, vendar ker si utrujen nimaš neke želje po ponočevanju. Zbudila sem se  spočita. Imela sem sanje za eno pravo Jungovsko analizo.

Okoli pol osmih sva še v temi zapustila alberg. Na poti iz mesta sem videla trgovino s slušnimi aparati in se spomnila na svoje Widexove sodelavke in sodelavce. Smo ena taka fajn ekipa, prav rada jih imam. Hm mislim, da ti Camino odpre srčno čakro.

Okoli osmih se je zdanilo in pot naju je vodila do prvega kraja Cesantes. Tu sva se po slabih štirih kilometrih ustavila na zajtrku. Lokal je bil tik pod vrhom hribčka Alto da Lomba. V lokalu pa najprijaznejša natakarica, kar sem jo kdaj srečala. Vsakega pohodnika, ki je vstopil, je takoj opazila. Naročila sva kavico in čokoladni žepek, ki pa je bil tako velik, da zraven dobiš vilico in nož.

Po nekaj kilometrih prideva do kraja Arcade in pot se spet prične vzpenjati. Po nekje devetih, kilometrih opazim, da Sašo ko hodi malo šepa, mene so pa zelo začela boleti stopala. Pot lepa, čudovita, skozi vasice, po gozdu, med vinogradi. Tako lepa, mene pa boli stopalo za znoret. Komaj premikam eno nogo pred drugo. Ko bi lahko ful uživala, pa trpim. Čutim vsako koščico v stopalu.

Pohodnikov je malo morje in vsakih 500 metrov je en štant s spominki (sredi gozda), bliže bova Santiagu, več bo najbrž tega. Opazim pohodnike, ki so šele začeli s Caminom. Imajo lepe frizure, šminko in čisto obutev. Obsojam.

Ker se pot vije v glavnem po gozdu, je Sašu s kolenom malo bolje, meni pa ne. Vsak korak me bolj boli, ponavljam zdravilne jogijske mantre in si domišljam, da mi je bolje.

Pot naju vodi ob mali reki Rio dos Gafos, kar ni in ni je bilo videti konca. Ta del poti je čudovit, vendar sama ne morem uživati, ker me stopala tako bolijo.

Po 21 kilometrih končno zagledava današnji cilj Pontevedra. Malo naju skrbi, če bova dobila posteljo. Pred sabo vidim samo še topel tuš in WC. Vprašava v dveh privatnih albergih, vse zasedeno. Poskusiva še v “občinskem” cenejšem. Tu se k sreči še da dobiti posteljo. Še dobro, da sta bila prejšnja zasedena, ker je ta super. Za 10 eur bova spala. Oprala in posušila sva perilo.  Uživam na terasi sedim na udobnem fotelju z razgledom na travnik. Bolečine so pozabljene. Life is good.

Dan št. 9

Pontevedra – Caldas de Rei

Hola amigos!

Zdi se mi, da hodiva že sto let. Še dobro, da si pišem, ker bi zamešala dneve in mesta. Se pravi do sedaj sva prehodila 230 km, morava jih še 45. Če bo vse po sreči, naj bi bila v petek v Santiagu.

Po navadi je v albergih po 22.00 uri mir in tišina. V našem včerajšnjem se zdi, da se je žurka takrat šele začela. Hrvat wanabee Italijan je bil ful glasen in tudi Nemci so pošteno pogledali kozarec. Nekje do pol enih je bilo zelo glasno, potem se je počasi umirilo.

Zjutraj sva kot po navadi okoli pol osmih krenila na pot. Spet je deževalo. Na to sva že kar malo  navajena. Skrbelo me je  zaradi stopal in Sašotovega kolena, vendar je kar šlo. Puščice so naju peljale med vinogradi in po malih vasicah. Ob poti vidiš veliko obeležij, spomenikov, kjer pohodniki pustijo ali kamenček, sliko ali pa kaj napišejo. Zanimivo se nama je zdelo, da je veliko hiš ograjenih, na vhodu imajo predal za pošto in za kruh. Po skoraj štirih urah je nehalo deževati.

Ustavila sva se v neki vasici. Lokalček so naredili v garaži in na dvorišču. V garaži imajo mizo in na njej dobrote, ki jih je spekla najbrž lastnica oz. lastnik. Tako domače je videti, lahko kupiš npr. en paradižnik ali jabolko. Midva sva spila vsak eno malo pivo in nadaljevala pot. Najin današnji cilj je v kraju Caldas de Reis.

Po skoraj 24 kilometrih sva prispela v današnji alberg. Že včeraj sva ga rezervirala za vsak slučaj, da ne ostaneva brez tople postelje. Najbolj zanimivo v tem albergu je žig, ki ga dobiš v Camino potni list. Žig je takšen, kot v starih časih, stopljen vosek modre barve in odtisnjena zlata školjka. Za ceno 22 eur bova v miru spala  v ceni je tudi zajtrk.

Que tengas una buena noche.

Dan št. 10

Caldas de Reis – Padron

Hola amigos!

Med potjo sem razmišljala, s čim naj danes  začnem.

• a da sva se skoraj skregala
• a da so naju ustavili policaji
• a da nisva vedla, če bova dobila za spat jutri

Malo se hecam… malo pa tudi ne.

Naj najprej malce bolj opišem alberg Albor od včeraj. Rezervirala sva ga dan prej. Na FB je pisalo, da imajo posebne štampiljke in da je lastnica super prijazna. Prideva tja, Yolanda (šefica hostla) pogleda najina potna lista, vzame en kartonček in nama reče Dobrodošla.

Na kartončku ima napisano dobrodošlico v različnih jezikih. Razkaže nama hoste in razlaga kje je kaj. Ponudi nama, da sva lahko v svoji “sobi” .. malo je umaknjena od drugih in zaprta z zaveso. Soba je prisrčna. Visok strop in tapete z majhnimi rožicami, pravi jogi in prava posteljnina. Za alberg na caminu luksuz vam rečem.

Spala sva dobro in prvič, da se mi ni dalo zjutraj vstati.. Sašo vstane že ob 6 ih, jaz ne trzam, spim naprej. Že čez sedem je bila ura, ko sicer prijazno reče, da naj vstanem, vendar njegov izraz na obrazu je govoril. “A se lahko mal zmigaš “. Nisem imela druge možnosti, kot da vstanem in se uredim za pot. Po zajtrku sva krenila. Iz alberga na desni je lep most iz rimskih časov, saj del portugalskega Camina sledi starodavni rimski cesti, imenovani Via Romana XIX (tako imenovana, ker je bila to 19. cesta, ki so jo Rimljani zgradili v Španiji).

Pot naju vodi iz mesta skozi gozd in po treh kilometrih, vidiva na sredi poti policijski avto in veliko ljudi. Mislila sva, da se je komu kaj pripetilo. Prideva bližje in vidiva, da so vsi nasmejani, ter, da če hočeš, greš v policijski avto po žig. Trije ta pravi policisti s pištolo pa to. Dobiva žig in nadaljujeva pot.

Vreme je nestabilno, kot da se ne more odločiti ali bi bil dež ali sonce. Pri približno desetih kilometrih srečava Bolgarko, ki sva jo srečala do sedaj že parkrat. Hodi skupaj z starejšim gospodom iz Avstralije. V dveh albergih smo bili sosedje. Beseda je dala besedo in se usedemo v bližnji lokal na kavo. Pravi, da sicer živi v Španiji in da je že bila službeno v Sloveniji. Ravno prav, da smo se ustavili, ker je čez par minut začelo močno deževati. Pijemo kavo in čakamo, da se izlije. Vpraša naju, kje sva rezervirala v Santiagu, odgovoriva, da je še nisva.

Hmm pravi “It’s about time to do that”. Spijemo kavo, ona čaka Avstralca, midva pa pot pod noge naprej proti Padronu. In misija postelja v Santiagu se je začela. Najmanj deset albergov sva poklicala, povsod ful, completo, no room, no bed. Po dolgem klicanju različnih albergov končno dobiva sobo.

Le da to ni alberg, ampak hotel. Hotel mislim, da z eno celo zvezdico. Vseeno nama je samo , da bova v Santiagu imela za spat.

Ker sva imela toliko opravka z logistiko, sva pozabila na prehojene kilometre in kar naenkrat zagledala, da naju do naslednjega alberga Camino do Sar loči le še kilometer. Jutri je zadnji dan hoda. Dolg bo skoraj 27 kilometrov, zgodaj zjutraj bova mogla  štartati. Samo še malo…

Dan št. 11

Hola amigos! Danes je dan D.
11 dni, cca. 280 km od Porta do Santiaga.

Danes je bil dolg in poln dan.
Včerajšnji alberg v Padronu ima ime po reki Sar, ki teče tu mimo. Alberg je ful urejen. Edino, kar me je motilo, ko si se ponoči premikal je šumelo. Midva na tej poti živiva tko low budget. Spiva v preprostih placih, jeva preprosto hrano. Nič fensi.

Padron je znan po pečenih paprikah oz. čilijih, dobiš take majhne paprike, spečene na olivnem olju in posoljene z grobo soljo. Fora je, da so vmes tudi ful pekoče, ti pa ne veš katere. Meni je danes zapasala taka prava hrana iz restavracije, da se usedeva za mizo s prtom in pravimi stoli. Ne nekaj na hitro. Komaj najdeva restavracijo, ki dela. Nisva imela občutka  ali  je draga ali ne. Usedeva se zunaj na teraso imenitno je. Nič nisva utrujena edino malo lačna. Na steni v restavraciji, pa slike samih znanih nogometašev, ki so bili tu. Končno dobiva znamenite paprike. Nič kaj posebnega niso bile, tudi račun ni bil pretirano zasoljen. Na poti do alberga se ustaviva v trgovini, da kupiva pijačo za na pot.

Mene je v trgovine res malo zaneslo. Danes sabo tovorim en cel kup sladkarij.
Pohitela sva nazaj v alberg, kot pepelka do 22 ure. Nisem mogla takoj zaspati. Samo še eno noč, samo še enkrat nahrbtnik na ramena in pot pod noge.

Jutro je vseeno hitro prišlo. Ko zjutraj  iščeva rumene puščice, ki nama kažejo pot, se počutiva kot, da sva v Krašnji na orientacijskem pohodu. Čakalo naju je dobrih 26 km. Dobro nama je šlo. Bolečine so prisotne, vendar sva že navajena. Vmes po 10 km se vstaviva na kavi, lokal lušten ob cesti, majhna kamnita hiška, kava slastna.

Nadaljujeva pot, več je klanca kot včeraj ampak naju najbrž adrenalin, ker se bliža konec, nese naprej. Srečujeva že znane obraze, čeprav si samo pokimaš imaš filing, da se poznaš. Zadnje 5 kilometrov se malce vleče ampak gre.

Kar naenkrat zagledava stolpa znamenite katedrale. Nič kaj posebnega ne čutim. Mogoče sem pričakovala več. Razsvetljenja ni. Na misel mi pride zapis Nejca Zaplotnika. Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Mislim, da je bila pot pomembna in ne cilj.

Čeprav, ko sva se kasneje udeležila (Sašota sem malo prisilila) maše za pohodnike sem začutila eno takšno posebno energijo. O tem pa več jutri… Buenas noches dulces sueños Camino .

Ko sva prišla v Santiago pred katedralo, je bilo kar nekaj ljudi, posamezniki, pari, nekateri v skupinah vsi nasmejani. Za potrdilo o prehojeni poti ne rabiš veliko čakat. Lahko se že prej registriraš, vpišeš svoje podatke, razdaljo ter datum. Najdeš Pilgrim office. Tam pa, kot na občinskem uradu: avtomat za številko pa deset okencev, organizirano u nulo. Hitro gre. Kupiš potrdilo 3 eur, če hočeš, lahko kupiš tulec, da varno spraviš certifikat. Vse skupaj dobiš za 5 eur.

Do najinega hotela je še cca 2 kilometra, komaj se “vlečeva” v klanec. Končno zagledava hotel. Hotel ima eno zvezdico, a ta je zame vredna najmanj 4. Prijazni receptor nama vse razloži in preda ključe. Soba preprosta, ampak topla vse, kar potrebuješ, imaš. Kar je bilo meni najbolj všeč, je bila kad. Kako se je pasalo potopiti v vročo vodo. Milina.

Skoraj se mi ni več dalo iti nazaj. Ob 19.30 je maša za romarje oz. pohodnike. Dobro je priti prej, da ne ostaneš zunaj. Res me je zanimalo, kako to izgleda. Upala sem, da bom videla Butafumeiro. Velja za simbol tako katedrale kot mesta. Botafumeira je še posebej znana zaradi svojega nihanja med romarsko mašo, kjer lahko doseže hitrost okoli 60 km/h. Ta obred se izvaja vsaj od 12. stoletja.

Prideva do katedrale, tam veliko varnostnikov, vsakega pogledajo in te spustijo naprej. V katedrali tisti, ki so prišli že kako uro prej sedijo, preostali stojijo oz. sedijo na tleh. Okoli pol osme ure se prične. Najprej vse romarje pozdravijo, naštejejo, iz katerih držav smo danes prišli. Preslišim našo državo. Maša zelo lepa, čeprav čisto nič ne razumem, ker je v španščini. Vmes se sliši petje tako lepo, da dobiš kurjo polt. Če prej, ko sva prišla, nisem začutila neke posebne energije, sem jo ob poslušanju petja zagotovo. Tudi Botafumero sem videla zelo, zelo zanimivo.

Lep zaključek dneva in prehojene poti. Danes nadaljujeva najino pot proti Portu, seveda z busom.

Prve dni doma..

Pogrešam ga.. Ko sem šla prvi dan v službi po Caminu peš zjutraj po pošto cca 200 m, me je zamikalo, da grem kar naprej mimo pošte in kar hodim… sama sebi sem se zdela malo čiv čiv… v službi so me hecali, naj zdaj zjutraj peš hodim iz Krašnje do Ljubljane. Približno 26 km… hmm, malo bi šlo na tesno s časom.

Danes zjutraj pijem kavo, skrolam po fb in berem vtise v Camino skupinah. Pritegne me en zapis “Nihče me ni opozoril, da en Camino ne bo dovolj” . samo res odkar sva prišla, gledam kam bi šla drugo leto.

Na tej poti sem spoznala predvsem samo sebe. Kako delujem pod pritiskom in v okoliščinah v katerih se moraš prepustiti toku in včasih malo potrpeti. Še po parih mesecih odkar sva se vrnila s hvaležnostjo gledam na to izkušnjo.

Če bi si radi ogledali slike, poklepetali, mogoče slišali še Sašotovo plat poti, vabljeni na druženje v soboto 13.1.2024 v društveno dvorano v Krašnji.

Alenka Šinkovec